Prva prizadevanja za varstvo rastlin na Slovenskem segajo v konec 19. stoletja. Leta 1896 je bila na Goriškem zavarovana planika (L. alpinum) in je tako najstarejša zavarovana rastlina na Slovenskem. Na predlog Slovenskega planinskega društva je bil leta 1898 sprejet zakon za Vojvodino Kranjsko o varstvu planike (L. alpinum) in Blagajevega volčina (D. blagayana). Seznam zavarovanih rastlin se je nato večkrat spreminjal, vse do leta 2004, ko je zakonodajalec izdal Uredbo o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah v Sloveniji (Ur.list RS 46/2004). Uredba je nadomestila odlok iz leta 1976 in je usklajena z drugimi domačimi in mednarodnimi predpisi. V poglavju A so rastlinske vrste, ki so domorodne na ozemlju naše države. Seznam približno 200 rastlin je povzet po Mali flori Slovenije in med drugimi rastlinami zavaruje cele rodove lilij, perunik, mečkov, rosik, kosmatincev in kukavičevk. Število zavarovanih vrst ni natančnejše zato, ker je težko razlikovati nekatere zahtevnejše vrste znotraj posameznega rodu, število pa se spreminja tudi z najdbami nekaterih za Slovenijo novih vrst. V poglavju B je seznam tujerodnih mednarodno zavarovanih rastlin na območju Evropske unije, ki pri nas ne uspevajo. Navedene rastline je prepovedano izkopavati na ozemlju EU in jih prinašati v Slovenijo. Uredba je namenjena preprečevanju zmanjševanja populacij ogroženih rastlinskih vrst in posredno ozaveščanju za ohranitev narave. Pri nekaterih rastlinah veljajo poleg splošno veljavnih pravil nekatere izjeme, ki so v opombah označene z oznakami:
Rdeči seznam ogroženih rastlin
Rdeči seznam vsebuje spisek izbranih rastlin na določenem območju z oznakami stopnje ogroženosti. V Sloveniji je prvi rdeči seznam izšel leta 1989 v reviji Varstvo narave (št. 14 – 15). Pripravila sta ga T. Wraber in P. Skoberne in v njem je bilo 512 rastlinskih vrst, ki so bile predstavljene s kategorijo ogroženosti. Leta 2002 je bil objavljen Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na rdeči seznam (Ur.list RS 82/2002). Vanj je vključenih 727 taksonov. Oba rdeča seznama navajata kategorije ogroženosti, ki jih je leta 2001 sprejela Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN).
V gorskem okolju so vse rože zaščitene, zato jih ne trgajmo in ne uničujmo!
Triglavska roža. Ena od endemitov Triglavskega narodnega parka (foto Klavdija Š.)
Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah EU z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost. Posebna varstvena območja so namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. To najpogosteje pomeni, da je na teh območjih potrebno vzdrževati ugodno stanje z različnimi ukrepi. Vlada RS je 29. aprila 2004 določila območja Natura 2000 v Sloveniji z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Ur.list RS 49/ 2004). Narejen je bil seznam 286 območij, katerih ohranitev je pomembna na evropski ravni. Od tega jih je bilo 260 določenih na podlagi direktive o habitatih in 26 na podlagi direktive o pticah. Območja so zajemala 36 odstotkov površine Slovenije. V Prilogi II direktive o habitatih je tudi seznam 27 rastlinskih vrst. Spremembe omrežja Natura 2000 je Vlada RS določila 19. aprila 2013 z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (Ur.list RS 33/2013). Po novem je določenih 368 območij, od tega 338 na podlagi direktive o habitatih in 30 na podlagi direktive o pticah. Območja zajemajo 37 % površine Slovenije.